Čestitka Mešanemu pevskemu zboru Mačkolje ob 60-letnici
Na nekatere pevke in pevce Mešanega pevskega zbora Mačkolje me veže skoraj tridesetleten spomin. Z ostalimi sem se bežno spoznal ob priliki izvedbe pesmi K tebi potujem, ki sem jo na besedilo rojakinje Neže Mavrer uglasbil nalašč za Mačkoljane. Prijateljske vezi pač lažje sprostijo navdih. Zbor sem kasneje srečeval na raznih nastopih in celo tekmovanjih. Vedno sem se vzradostil njihove rasti in uspehov pa tudi priznanj. Celo kakšnega prvega mesta se rad spominjam, čeprav tekmovanj v prepevanju nimam najrajši (ali lahko tekmujemo v ljubljenju?).
Spoštovanje do zbora pa ni vezano samo na pravkar omenjeno. Zelo rad pomislim vedno, ko potujem v Trst, na poznane prijatelje in na tiste, ki v zaselkih ob italijanski meji postavljajo mejnik slovenskemu kulturnemu prostoru s plemenitostjo srca in negovanjem vsega, kar so jim predniki izročili v varstvo in dar. To pa lahko storijo, vem, ker imajo v srcu pesem, ki zaliva ljubezen. Če je pridevnik tisto, kar določi vsebino reči in sploh vseh stvari (rodovitna/izsušena/uničena zemlja, ali pa pridevniki kot pristna/ljubosumna/iskrena/hinavska/topla/preračunljiva ljubezen…), potem tudi ljubiteljsko petje v zboru nosi svoj najgloblji smisel v ljubezni. Ljubezen je – konec koncev – tudi tista, ki zaznamuje zbor, ki zavestno goji slovensko umetno zlasti pa slovensko ljudsko pesem, ki je tako spomin in večna navzočnost naših pradedov in pramater v krhkem utripu sozvočij, ki jih spočnejo srca pevk in pevcev, rodijo pa njihova grla – kot dar naklonjenim ušesom sorojakov.
Ker v življenju ne hlastam za zvokom, ki bi ga imel kot materijo za čim večji iztržek v valuti slave ali denarja, rad pristopim, prisedem, posedim ali le prisluhnem tam, kjer iz srca zapojo: spoštljivo do sebe, sorojakov in naših prednikov, v navalu radosti ali v srce parajoči stiski, v prekipevajoči ljubezni ali v lečenju nevidnih ran sovražnega besa. Iz srca zapeta pesem je kakor zvon, ki oznanja poldan, jutro in večer na popolnoma enak način tisti v zvoniku stolnice kot tisti v zvoniku na samotnem gričku zakotne vasice v samotnih gorah, natanko enako odmerjata čase in dneve tisti v bronu in tisti iz železa. Tudi iz srca zapeta pesem je najprej ljubi domači zvon: srca, duše, vesti, vasi, dežele, naroda… In zakaj bi bilo v Mačkoljah drugače?

Ivan Florjanc


Z mešanim pevskim zborom Mačkolje sem imel priložnost sodelovati, ko je Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta ob 100-letnici rojstva Ubalda Vrabca priredila tradicionalni božični koncert v stolnici sv. Justa v Trstu z monografskim programom njegovih skladb. Poleg pesmi za otroške zbore so bile na sporedu skladbe za odrasle zasedbe; slednje so izvajali v združeni zasedbi zbor Sv. Jernej z Opčin, zbor Igo Gruden iz Nabrežine (ki sem ju takrat vodil) in zbor Mačkolje. Andreja Štucin je vodila združeni moški zbor v izvajanju treh kolednic v Vrabčevi priredbi, sam pa sem vodil dve skladbi za mešani zbor, obe na besedilo Vinka Beličiča: Bila je noč in Božični sijaj. Zbor Mačkolje je pokazal natančno pripravo in je z glasovno svežino in prepričljivim podajanjem, ko je pozorno sledil mojim dirigentskim namigom, bistveno pripomogel k uspešni izvedbi. Koncert, ki smo ga izvajali tudi v Tolminu, rojstnem kraju Vrabčeve matere, mi je ostal v zelo lepem spominu.

Janko Ban

MePZ Mačkolje je eden redkih zborov na tržaškem, ki ga v glavnem sestavljajo odrasli pevci srednjih let . V morju otroških, mladinskih, moških in ženskih sestavov, je ta zbor eden tistih maloštevilnih mešanih “vaških” zborov, ki ne prepeva samo na domačih proslavah in revijah, temveč skuša dvigati svojo kvaliteto in dosega pomemebna priznanja doma in v tujini. Zaradi svojih značilnosti in pevske kakovosti, ki presega dimenzije vaškega nivoja, je bil MePZ Mačkolje leta 2008 izbran in povabljen k ustvarjanju glasbeno-gledališkega projekta »Kje, domovina, si?«. Na besedilo Župančičeve Dume se je zbor prvič spoprijel s stilom glasbe, ki ni ravno klasičen zborovski, spremljava pihal in trobil big-benda mu je bila pred tem tuja, struktura predstave, ki povezuje recitacijo, instrumentalno glasbo, petje in ples, pa nepoznana. Na vse te novosti se je zbor hitro prilagodil in odzval zelo pripravljeno, istočasno pa tudi ohranil visoko pevsko kakovost.

Iztok Cergol